Novo Celje

Savinjska

Na mestu sedanjega dvorca Novo Celje je stal pet krat štiriosni dvonadstropni dvorec Plumberk, ki ga je dal okrog leta 1580 zgraditi Sigmund Schrattenbach (1548–1588). Glavno pročelje je bilo obrnjeno proti severu, v smeri glavne ceste med Dunajem in Trstom, na jugu je bilo obzidano dvorišče z gospodarsko stavbo, na zahodu pa ograjen vrt. Nadaljnji stavbni razvoj je slabo dokumentiran, saj sta Vischerjevi upodobitvi na zemljevidu Štajerske in v topografiji iz let 1678 in okrog 1681 malo povedni. Gradbene posege v 17. stoletju lahko povežemo z italijanskimi trgovci iz družin Qualandro in Miglio, ki so obogateli s trgovino z voli in tkaninami med Ogrsko in Benetkami ter oskrbovanjem cesarske vojske v Vojni krajini. Bližina dvorca ob t.i. ljubljanski cesti, po kateri je potekala trgovina, je bila zagotovo vabljiva za trgovce, z njihovo dejavnostjo pa bi smeli povezati prizidek prvotnega Plumberka proti vzhodu, v katerem bi sprva lahko bili skladiščni in ne bivalni prostori. Baroni Miglio so stavbi prizidali južni trakt s kapelo in konjušnico ter obzidali vrt.

Potem ko je gospostvo Plumberk kupil Anton grof Gaisruck, je dal v letih med 1756 in 1761 povečati in nadzidati obstoječi dvorec v razkošno podeželsko rezidenco, ki jo je imenoval Novo Celje. Po ugotovitvah Igorja Weigla je načrte za prezidavo pripravil kranjski deželni stavbni mojster Matija Persky, po naročnikovi in arhitektovi smrti 21. februarja 1761 pa je za dokončanje gradbenih in z njimi povezanih del skrbel ljubljanski gradbeni mojster Lovrenc Prager. Po prezidavi je dvorec trinajst krat štiriosna pravokotna stavba s pritličjem, spodnjim mezaninom, pianom nobile in zgornjim mezaninom. Persky je severno pročelje poudaril z osrednjim triosnim rizalitom in stranskima rizalitoma, ki obsegata po eno os. Pročelje je členjeno s pasovi rustike na rizalitih, venčnimi zidci, ki obtekajo celo stavbo in ravnimi zaključki nad okni. Izjema so zaključki treh oken dvorane, ki so izmenjaje zalomljeno in segmentno zaključeni, tako da je najpomembnejši prostor v dvorcu zaznamovan tudi na zunanjščini stavbe. Glavni portal je polkrožno zaključen in sega v spodnji mezanin, spremljata pa ga nižja pravokotna portala. Ob glavnem portalu sta slopa, ki nosita razgibano altano, opremljeno z balustradno ograjo in rokokojskima vazama. Pred slopoma arkade sta na visoka podstavka postavljena kipa atlantov. Bogato členitev osrednjega rizalita in glavnega vhoda v dvorec nadgrajuje trikotno čelo s kamnitim grbom grofov Gaisruckov, ki je bil prvotno pozlačen. Južno pročelje dvorca je členjeno s tremi triosnimi rizaliti, poudarjenimi z rustiko. V osrednjem je pravokotni portal z lunetnim oknom, ki osvetljuje glavno stopnišče. Persky je načrtoval reprezentančne prostore v osrednjem delu dvorca, ki je od zunaj arhitekturno najbolj poudarjen, samo kapelo je umestil v stranskem delu dvorca, vzhodno od osrednjega rizalita.

Po naročilu Antona grofa Gaisrucka so dvorec opremili umetniki iz srednjeevropskih dežel. Jožef Gebhard, wessobrunnski štukater, ki je pridobil ljubljansko meščanstvo, ter graški slikar in pozlatar Franz Josef Reich sta s štukolustrom in delno pozlačeno štukaturo opremila kapelo, slavnostno dvorano, stopnišče in sobe piana nobile. Rogaški slikar Anton Jožef Lerchinger je poslikal strop kapele in morda slavnostne dvorane. Graški kipar Veit Königer je izdelal tri lesene skulpture za štukmarmorni oltar, ki ga je v kapeli zmodeliral Jožef Gebhard. Graški pečar Johann Thalhammer je izdelal lepo oblikovane rokokojske lončene peči, graški ključavničar Gallus Johann Tizeckh pa umetelno kovano rokokojsko mrežo, ki je krasila lunetno okno nad glavnim portalom. Janez Karel grof Gaisruck, ki je Novo Celje leta 1761 podedoval po pokojnem bratu, je nadaljeval z opremljanjem dvorca, v njegovem času pa je bila tudi nekdanja Miglieva konjušnica povečana in nadzidana v veliko gospodarsko poslopje. Leta 1762 so se zaradi neustrezno uporabljenega lesa povesili stropi stopnišča in gosposkih sob, kar je med drugim uničilo Gebhardove štukature. Naslednjega leta je štukature na stropih stopnišča, štirih sob piana nobile in oratorija izdelal wessobrunnski štukater Thomas Finsterwalder. Okrog leta 1762 je Anton Jožef Lerchinger naslikal slikane tapete za tri sobe piana nobile, na katerih so bila upodobljena pristanišča, bojni prizori in krajine, ki so predstavljali vodo, ogenj in zemljo, medtem ko je za tapete z motivi zraka najverjetneje zmanjkalo denarja. Janez Karel grof Gaisruck je leta 1764 pri koroškem deželnem slikarju Josefu Cassianu Gasserju naročil tudi šest družinskih portretov za slavnostno dvorano. Na večjih portretih, nameščenih nad kaminoma, sta bila upodobljena lastnika fidejkomisa, grofa Anton in Janez Karel, na manjših, nameščenih nad vrati, pa so bili upodobljeni njun oče Jožef Anton, brata Jožef Gotfrid in Sebastijan ter sin Vincent grof Gaisruck. V času Janeza Karla grofa Gaisrucka je Veit Königer izdelal tudi osem lesenih ženskih figur, ki so jih namestili na podeste na stopnišču. Atributi, ki so jih držale v rokah, so izgubljeni, zato se ohranja stara tradicija, da upodabljajo muze ali parke. Königerjeva sta tudi nadnaravno velika, kamnita atlanta ob glavnem portalu s Herkulovimi atributi. Grofje Gaisrucki niso opremili vseh prostorov dvorca Novo Celje, kar je bila posledica finančnih težav in dejstva, da so v dvorcu le redko prebivali. Vincent grof Gaisruck, ki je živel v Celovcu, je v slavnostni dvorani v Novem Celju svoj otroški portret nadomestil s portretom, ki ga je leta 1812 naročil pri štajerskem slikarju Johannu Vinzenzu Lederwaschu.

Leta 1835 je gospostvo Novo Celje na dražbi kupil Jožef Ludvik Hausmann, lastnik gospostva Landskron pri Brucku na Muri. Hausmann in njegova hči Frančiška, ki jo literarna zgodovina priznava za prvo slovensko pesnico, sta si stanovanjske prostore uredila v vzhodnem delu piana nobile. Hausmann se je posvetil gospodarstvu in jugozahodno od dvorca zgradil tovarno žganih pijač, hleve in stavbo za delavce. Uredil je park vzhodno od dvorca, v obstoječem parku zahodno od dvorca pa je dal zgraditi odprt Apolonov tempelj, razgledno točko in sodobno opremljen rastlinjak. Hausmann je zasadil tudi murvove drevorede proti Žalcu, Petrovčam in Savinji. V času njegovega lastništva je bila zgrajena Južna železnica, zaradi katere so morali skrajšati dohodni drevored in prestaviti zunanji grajski portal. Hausmannov upravitelj Wenzel Georg Dunder (Václav Jiři Dundr) je leta 1847 objavil knjigo Styriens Eden, v kateri je opisal gospostvo, stavbe in opremo dvorca.

Po Hausmannovem gospodarskem zlomu so gospostvo Novo Celje leta 1848 kupili knezi in stari grofje Salm-Reifferscheidt-Krautheim, vendar so ga zaradi sodnih sporov glede zemljišč prevzeli šele okrog leta 1853. V času kneza in starega grofa Leopolda Salma, ki je leta 1888 po daljnem sorodniku dedoval tudi majorat Dyck in se odtlej imenoval knez Salm-Reifferscheidt-Krautheim in Dyck, so v šestdesetih letih 19. stoletja uvedli gojenje hmelja, kar je imelo izjemen vpliv na nadaljnji gospodarski razvoj Savinjske doline. Salmi so Novo Celje posedovali do leta 1919, ko ga je Jurij stari grof Salm prodal Davorinu Turkoviću baronu Kutjevskemu. Ob odhodu naslednjega leta so Salmi pohištvo in predmete iz treh etaž dvorca zapakirali v 67 zabojev in jih v petih železniških vagonih prepeljali v hišo v Slovenski Bistrici. Nekaj kosov je pred tem prodala Jurijeva hči Josa, nekaj opreme pa so prepustili baronu Turkoviću.

Potem ko je baron Turković leta 1930 Novo Celje prodal Dravski banovini, so dvorec iz razkošne plemiške podeželske rezidence spremenili v utilitarno bolnišnično stavbo. Turković je v Zagreb odpeljal slikane tapete iz štirih sob novoceljskega dvorca, tri kipe in sliko iz grajske kapele ter kovano mrežo z lunete novoceljskega portala. Umetnine iz 18. stoletja je nameraval prodati v Savski banovini, kjer so tedaj opremljali številne velike zgradbe in palače, vendar je bil pri tem le delno uspešen. Po dogovoru z banovinskim konservatorjem Francetom Steletom je Turković v Slovenijo vrnil slikane tapete s kitajskimi motivi in kovano mrežo. Slednje so predali Narodnemu muzeju, medtem ko je Narodna galerija odkupila oziroma pridobila donatorja za nakup kipov iz novoceljske kapele. Ob prenovi stavbe v bolnišnico so v Narodni muzej prepeljali tudi štiri lončene peči iz piana nobile in osem kipov z novoceljskega stopnišča.

Za namene psihiatrične bolnišnice so dvorec opremili s kopalnicami, primerno kuhinjo, gospodinjskim dvigalom, novim dimnikom ipd.. V nekdanjem gospodarskem poslopju so uredili ženski oddelek, pri čemer so dolgi stavbi približno na sredini severne stranice dodali prizidek. Do nadaljnjega osiromašenja dvorca je prišlo v času druge svetovne vojne, ko so ob pregraditvi kapele v dve etaži uničili preostanek oltarne arhitekture, stenskih dekoracij in tlak. Poslikava oboka kapele je bila prekrita z opažem in jo je bilo mogoče okrog leta 2000 restavrirati, medtem ko so stene in tlak rekonstruirali na podlagi predvojnih fotografij. Med nedavnimi obnovami so bili odstranjeni tudi elementi, zgrajeni v času bolnišnice in poznejšega doma za ostarele, med njimi dimnik in predelne stene v vhodni avli, vendar gradbena dela niso bila dokončana. Po spremembah lastništva in namembnosti v 20. stoletju je dvorec Novo Celje sedaj prazen. Potem ko je bil eden od šestih družinskih portretov ukraden, so ostale prepeljali na varno. Ostanke imenitne prvotne opreme lahko ob štukaturi v štirih prostorih piana nobile in v oratoriju občudujemo še v dvorani, rekonstruirani kapeli in na stopnišču.

Namembnost


Prvotni dvorec je bil središče gospostva Plumberk, ki ga je Anton grof Gaisruck pridružil celjskemu gospostvu in tako ustvaril gospostvo Novo Celje. Do leta 1930 je bil rezidenčna stavba, potem pa ga je Dravska banovina preuredila v psihiatrično ustanovo. Med drugo svetovno vojno je bila v dvorcu vojaška bolnišnica. Po letu 1945 so v njem uredili bolnišnico za pljučne bolezni. Med letoma 1970 in 1980 je bil v dvorcu dom za ostarele, leta 1983 pa ga je prevzelo podjetje Hmezad Agrina Žalec, ki ga je začelo prenavljati, vendar so bila dela ustavljena. Leta 1995 ga je pridobila Občina Žalec, ki ga postopno obnavlja. V poletnih mesecih so v dvorcu razstave sodobne umetnosti.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Bolnišnica

Današnja namembnost

  • Razstavišče

Izpostavljeno


renesansa, barok, klasicizem
dvorec, portal, slavnostna dvorana, grajska kapela, vrt

Na mestu sedanjega dvorca Novo Celje je stal pet krat štiriosni dvonadstropni dvorec Plumberk, ki ga je dal okrog leta 1580 zgraditi Sigmund Schrattenbach (1548–1588). Glavno pročelje je bilo obrnjeno proti severu, v smeri glavne ceste med Dunajem in Trstom, na jugu je bilo obzidano dvorišče z gospodarsko stavbo, na zahodu pa ograjen vrt. Nadaljnji stavbni razvoj je slabo dokumentiran, saj sta Vischerjevi upodobitvi na zemljevidu Štajerske in v topografiji iz let 1678 in okrog 1681 malo povedni. Gradbene posege v 17. stoletju lahko povežemo z italijanskimi trgovci iz družin Qualandro in Miglio, ki so obogateli s trgovino z voli in tkaninami med Ogrsko in Benetkami ter oskrbovanjem cesarske vojske v Vojni krajini. Bližina dvorca ob t.i. ljubljanski cesti, po kateri je potekala trgovina, je bila zagotovo vabljiva za trgovce, z njihovo dejavnostjo pa bi smeli povezati prizidek prvotnega Plumberka proti vzhodu, v katerem bi sprva lahko bili skladiščni in ne bivalni prostori. Baroni Miglio so stavbi prizidali južni trakt s kapelo in konjušnico ter obzidali vrt.

Potem ko je gospostvo Plumberk kupil Anton grof Gaisruck, je dal v letih med 1756 in 1761 povečati in nadzidati obstoječi dvorec v razkošno podeželsko rezidenco, ki jo je imenoval Novo Celje. Po ugotovitvah Igorja Weigla je načrte za prezidavo pripravil kranjski deželni stavbni mojster Matija Persky, po naročnikovi in arhitektovi smrti 21. februarja 1761 pa je za dokončanje gradbenih in z njimi povezanih del skrbel ljubljanski gradbeni mojster Lovrenc Prager. Po prezidavi je dvorec trinajst krat štiriosna pravokotna stavba s pritličjem, spodnjim mezaninom, pianom nobile in zgornjim mezaninom. Persky je severno pročelje poudaril z osrednjim triosnim rizalitom in stranskima rizalitoma, ki obsegata po eno os. Pročelje je členjeno s pasovi rustike na rizalitih, venčnimi zidci, ki obtekajo celo stavbo in ravnimi zaključki nad okni. Izjema so zaključki treh oken dvorane, ki so izmenjaje zalomljeno in segmentno zaključeni, tako da je najpomembnejši prostor v dvorcu zaznamovan tudi na zunanjščini stavbe. Glavni portal je polkrožno zaključen in sega v spodnji mezanin, spremljata pa ga nižja pravokotna portala. Ob glavnem portalu sta slopa, ki nosita razgibano altano, opremljeno z balustradno ograjo in rokokojskima vazama. Pred slopoma arkade sta na visoka podstavka postavljena kipa atlantov. Bogato členitev osrednjega rizalita in glavnega vhoda v dvorec nadgrajuje trikotno čelo s kamnitim grbom grofov Gaisruckov, ki je bil prvotno pozlačen. Južno pročelje dvorca je členjeno s tremi triosnimi rizaliti, poudarjenimi z rustiko. V osrednjem je pravokotni portal z lunetnim oknom, ki osvetljuje glavno stopnišče. Persky je načrtoval reprezentančne prostore v osrednjem delu dvorca, ki je od zunaj arhitekturno najbolj poudarjen, samo kapelo je umestil v stranskem delu dvorca, vzhodno od osrednjega rizalita.

Po naročilu Antona grofa Gaisrucka so dvorec opremili umetniki iz srednjeevropskih dežel. Jožef Gebhard, wessobrunnski štukater, ki je pridobil ljubljansko meščanstvo, ter graški slikar in pozlatar Franz Josef Reich sta s štukolustrom in delno pozlačeno štukaturo opremila kapelo, slavnostno dvorano, stopnišče in sobe piana nobile. Rogaški slikar Anton Jožef Lerchinger je poslikal strop kapele in morda slavnostne dvorane. Graški kipar Veit Königer je izdelal tri lesene skulpture za štukmarmorni oltar, ki ga je v kapeli zmodeliral Jožef Gebhard. Graški pečar Johann Thalhammer je izdelal lepo oblikovane rokokojske lončene peči, graški ključavničar Gallus Johann Tizeckh pa umetelno kovano rokokojsko mrežo, ki je krasila lunetno okno nad glavnim portalom. Janez Karel grof Gaisruck, ki je Novo Celje leta 1761 podedoval po pokojnem bratu, je nadaljeval z opremljanjem dvorca, v njegovem času pa je bila tudi nekdanja Miglieva konjušnica povečana in nadzidana v veliko gospodarsko poslopje. Leta 1762 so se zaradi neustrezno uporabljenega lesa povesili stropi stopnišča in gosposkih sob, kar je med drugim uničilo Gebhardove štukature. Naslednjega leta je štukature na stropih stopnišča, štirih sob piana nobile in oratorija izdelal wessobrunnski štukater Thomas Finsterwalder. Okrog leta 1762 je Anton Jožef Lerchinger naslikal slikane tapete za tri sobe piana nobile, na katerih so bila upodobljena pristanišča, bojni prizori in krajine, ki so predstavljali vodo, ogenj in zemljo, medtem ko je za tapete z motivi zraka najverjetneje zmanjkalo denarja. Janez Karel grof Gaisruck je leta 1764 pri koroškem deželnem slikarju Josefu Cassianu Gasserju naročil tudi šest družinskih portretov za slavnostno dvorano. Na večjih portretih, nameščenih nad kaminoma, sta bila upodobljena lastnika fidejkomisa, grofa Anton in Janez Karel, na manjših, nameščenih nad vrati, pa so bili upodobljeni njun oče Jožef Anton, brata Jožef Gotfrid in Sebastijan ter sin Vincent grof Gaisruck. V času Janeza Karla grofa Gaisrucka je Veit Königer izdelal tudi osem lesenih ženskih figur, ki so jih namestili na podeste na stopnišču. Atributi, ki so jih držale v rokah, so izgubljeni, zato se ohranja stara tradicija, da upodabljajo muze ali parke. Königerjeva sta tudi nadnaravno velika, kamnita atlanta ob glavnem portalu s Herkulovimi atributi. Grofje Gaisrucki niso opremili vseh prostorov dvorca Novo Celje, kar je bila posledica finančnih težav in dejstva, da so v dvorcu le redko prebivali. Vincent grof Gaisruck, ki je živel v Celovcu, je v slavnostni dvorani v Novem Celju svoj otroški portret nadomestil s portretom, ki ga je leta 1812 naročil pri štajerskem slikarju Johannu Vinzenzu Lederwaschu.

Leta 1835 je gospostvo Novo Celje na dražbi kupil Jožef Ludvik Hausmann, lastnik gospostva Landskron pri Brucku na Muri. Hausmann in njegova hči Frančiška, ki jo literarna zgodovina priznava za prvo slovensko pesnico, sta si stanovanjske prostore uredila v vzhodnem delu piana nobile. Hausmann se je posvetil gospodarstvu in jugozahodno od dvorca zgradil tovarno žganih pijač, hleve in stavbo za delavce. Uredil je park vzhodno od dvorca, v obstoječem parku zahodno od dvorca pa je dal zgraditi odprt Apolonov tempelj, razgledno točko in sodobno opremljen rastlinjak. Hausmann je zasadil tudi murvove drevorede proti Žalcu, Petrovčam in Savinji. V času njegovega lastništva je bila zgrajena Južna železnica, zaradi katere so morali skrajšati dohodni drevored in prestaviti zunanji grajski portal. Hausmannov upravitelj Wenzel Georg Dunder (Václav Jiři Dundr) je leta 1847 objavil knjigo Styriens Eden, v kateri je opisal gospostvo, stavbe in opremo dvorca.

Po Hausmannovem gospodarskem zlomu so gospostvo Novo Celje leta 1848 kupili knezi in stari grofje Salm-Reifferscheidt-Krautheim, vendar so ga zaradi sodnih sporov glede zemljišč prevzeli šele okrog leta 1853. V času kneza in starega grofa Leopolda Salma, ki je leta 1888 po daljnem sorodniku dedoval tudi majorat Dyck in se odtlej imenoval knez Salm-Reifferscheidt-Krautheim in Dyck, so v šestdesetih letih 19. stoletja uvedli gojenje hmelja, kar je imelo izjemen vpliv na nadaljnji gospodarski razvoj Savinjske doline. Salmi so Novo Celje posedovali do leta 1919, ko ga je Jurij stari grof Salm prodal Davorinu Turkoviću baronu Kutjevskemu. Ob odhodu naslednjega leta so Salmi pohištvo in predmete iz treh etaž dvorca zapakirali v 67 zabojev in jih v petih železniških vagonih prepeljali v hišo v Slovenski Bistrici. Nekaj kosov je pred tem prodala Jurijeva hči Josa, nekaj opreme pa so prepustili baronu Turkoviću.

Potem ko je baron Turković leta 1930 Novo Celje prodal Dravski banovini, so dvorec iz razkošne plemiške podeželske rezidence spremenili v utilitarno bolnišnično stavbo. Turković je v Zagreb odpeljal slikane tapete iz štirih sob novoceljskega dvorca, tri kipe in sliko iz grajske kapele ter kovano mrežo z lunete novoceljskega portala. Umetnine iz 18. stoletja je nameraval prodati v Savski banovini, kjer so tedaj opremljali številne velike zgradbe in palače, vendar je bil pri tem le delno uspešen. Po dogovoru z banovinskim konservatorjem Francetom Steletom je Turković v Slovenijo vrnil slikane tapete s kitajskimi motivi in kovano mrežo. Slednje so predali Narodnemu muzeju, medtem ko je Narodna galerija odkupila oziroma pridobila donatorja za nakup kipov iz novoceljske kapele. Ob prenovi stavbe v bolnišnico so v Narodni muzej prepeljali tudi štiri lončene peči iz piana nobile in osem kipov z novoceljskega stopnišča.

Za namene psihiatrične bolnišnice so dvorec opremili s kopalnicami, primerno kuhinjo, gospodinjskim dvigalom, novim dimnikom ipd.. V nekdanjem gospodarskem poslopju so uredili ženski oddelek, pri čemer so dolgi stavbi približno na sredini severne stranice dodali prizidek. Do nadaljnjega osiromašenja dvorca je prišlo v času druge svetovne vojne, ko so ob pregraditvi kapele v dve etaži uničili preostanek oltarne arhitekture, stenskih dekoracij in tlak. Poslikava oboka kapele je bila prekrita z opažem in jo je bilo mogoče okrog leta 2000 restavrirati, medtem ko so stene in tlak rekonstruirali na podlagi predvojnih fotografij. Med nedavnimi obnovami so bili odstranjeni tudi elementi, zgrajeni v času bolnišnice in poznejšega doma za ostarele, med njimi dimnik in predelne stene v vhodni avli, vendar gradbena dela niso bila dokončana. Po spremembah lastništva in namembnosti v 20. stoletju je dvorec Novo Celje sedaj prazen. Potem ko je bil eden od šestih družinskih portretov ukraden, so ostale prepeljali na varno. Ostanke imenitne prvotne opreme lahko ob štukaturi v štirih prostorih piana nobile in v oratoriju občudujemo še v dvorani, rekonstruirani kapeli in na stopnišču.

Namembnost

Prvotni dvorec je bil središče gospostva Plumberk, ki ga je Anton grof Gaisruck pridružil celjskemu gospostvu in tako ustvaril gospostvo Novo Celje. Do leta 1930 je bil rezidenčna stavba, potem pa ga je Dravska banovina preuredila v psihiatrično ustanovo. Med drugo svetovno vojno je bila v dvorcu vojaška bolnišnica. Po letu 1945 so v njem uredili bolnišnico za pljučne bolezni. Med letoma 1970 in 1980 je bil v dvorcu dom za ostarele, leta 1983 pa ga je prevzelo podjetje Hmezad Agrina Žalec, ki ga je začelo prenavljati, vendar so bila dela ustavljena. Leta 1995 ga je pridobila Občina Žalec, ki ga postopno obnavlja. V poletnih mesecih so v dvorcu razstave sodobne umetnosti.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Bolnišnica

Današnja namembnost

  • Razstavišče

Lastniki

Sigmund Schrattenbach in dediči (okrog 1580–okrog 1591)

Jurij Leisser (okrog 1591–okrog 1600)

Ernreich Ferdinand Regal (okrog 1600–1614)

Hans Stich (okrog 1620)

Matija Qualandro (okrog 1630–1636)

Fermo in Ciprijan Qualandro (1636–1639)

Tullio Miglio in dediči (1639–okrog 1653)

Baroni Miglio (okrog 1653–1752)

Anton grof Gaisruck (1755–1761)

Janez Anton grof Gaisruck (1761–1770)

Vincent grof Giasruck (1770–1835)

Jožef Ludvik Hausmann (1835–1848/1835)

Konstrantin knez in stari grof Salm-Reifferscheidt-Krautheim (1848/1853–1856)

Leopold knez in stari grof Salm-Reifferscheidt-Krautheim in Dyck (1856–1888)

Jurij stari grof Salm-Reifferscheidt-Krautheim (1888–1919)

Davorin Turković baron Kutjevski (1919–1930)

Dravska banovina (1930–1941)

Tretji rajh (1941–1945)

Državna lastnina (1945–1995)

Občina Žalec (1995–danes)

Dvorec Plumberk v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681

Dvorec in drevored s severa (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Dvorec s severa (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Osrednji triosni rizalit dvorca (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Trikotno čelo s kamnitim grbom grofov Gaisruckov (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Rokokojska vaza na balustradni ograji (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Kamniti atlant s Herkulovimi atributi (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Kamniti atlant s Herkulovimi atributi (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Dvorec z juga (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Glavno stopnišče (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Slavnostna dvorana (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Slavnostna dvorana (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Thomas Finsterwalder, Stropni štuk v eni od sob piana nobile, 1763 (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Grajska kapela (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Anton Jožef Lerchinger, Poslikava kapele, pred 1761 (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Napisna plošča v grajski kapeli (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Dvorec Novo Celje, Petrovče, Slovenija

Literatura

Družinski arhiv grofov Bardeau, grad Kornberg, Eleonora grofica Bardeau: Družinska kronika, okrog 1970.

Informacijsko dokumentacijski center, Direktorat za kulturno dediščino pri Ministrstvu za kulturo (INDOK center MK), spis Novo Celje.

Steiermärkisches Landesarchiv, Landrecht, K. 239–241.

Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Ljubljana, terenski zapiski Franceta Steleta, zvezek 38, 1927, fol. 38; zvezek 85, 1930, fol. 12; zvezek 83, 1932, fol. 1.

Tatjana BADOVINAC, Nekaj o opremi dvorca Novo Celje, Argo, 40/2, 1997, str. 40–42.

Franca BUTTOLO, Biografija Fanny Haussmann, Skrivnost Fanny Haussmann (ur. Emica Antončič), Maribor 2017, str. 8–25.

Anica CEVC, Anton Jožef Lerhinger, Ljubljana 2007.

Marjeta CIGLENEČKI, Oprema gradov na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1997 (tipkopis doktorske disertacije).

Wenzel Georg DUNDER (Václav Jiři DUNDR, Dr. NOVOSTRASCHEZKY), Stiriens Eden. Das Santhal und die Umgebungen von Neu-Cilli in der südlichen Unter-Steyermark. In historischer, topographischer, pittoresker, ökonomischer, industrieller, montanistischer, thermaler, traditioneller und ethnographischer Hinsicht, Wien-Leipzig 1847.

Jasna HORVAT, Barbara MUROVEC, Iztrgano minljivosti. Baročne slikane tapete iz zbirk Narodnega muzeja, Narodni muzej, Ljubljana 1994.

Ivan JAKIČ, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997, str. 380–381.

Lev MENAŠE, Marija v slovenski umetnosti. Ikonologija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne, Celje 1994, str. 237.

Hannes Peter NASCHENWENG, Der landständische Adel des Herzogtums Steiermark. Ein genealogisches Kompendium, Graz 2020.

Janko OROŽEN, Gradovi in graščine v narodnem izročilu. 1: Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi, Celje 1936.

Dragana RATKOVIĆ, Dva ciklusa slika Lerchingerova kruga u Zagrebu, Peristil, 41, 1998, str. 79–90.

Mirjana REPANIĆ BRAUN, Od svagdana do blagdana. Barok u Hrvatskoj, Muzej za umjetnost i obrt, Zagreb 1993, str. 333–336, kat. št. 281–287.

Igor SAPAČ, Baročni arhitekti na Slovenskem, Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka, Arhitekturni muzej Ljubljana, Ljubljana 2007, str. 231–270.

Otmar SCHUNTNER, Zur frühen Schaffensperiode des Bildhauers Veit Königer, Graz 1992 (tipkopis magistrskega dela), str. 95–102.

Ivan STOPAR, Žalec in Novo Celje, Ljubljana 1977 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 73).

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 3: Spodnja Savinjska dolina, Ljubljana 1992.

Ivan STOPAR, Dvorec Novo Celje, Ljubljana 1998.

Polona VIDMAR, Slike in slikane tapete naročnika Janeza Karla grofa Gaisrucka za dvorec Novo Celje, Acta historiae artis Slovenica, 21/1, 2016, str. 39–73.

Rajko VREČER, Savinjska dolina, Žalec 1930.

Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Maribor 1992.

Igor WEIGL, Matija Persky. Arhitektura in družba sredi 18. stoletja, Ljubljana 2000 (tipkopis magistrske naloge).

Igor WEIGL, Zidava in opremljanje dvorca Novo Celje sredi 18. stoletja, Varstvo spomenikov, 40, 2003, str. 73–102.

Peter ZIMMERMANN, Po poteh Venceslava Jurija Dunderja skozi Štajerski raj. Savinjska dolina in Novo Celje/Auf Wenzel Georg Dunder Wegen durch Stiriens Eden. Das Santal und Neu-Cilli, Žalec 2016.

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji